Takrat je računsko sodišče zahtevalo, da se zaradi neurejenih razmer na davčni upravi (šlo je za napake v knjigovodskih evidencah) razreši. Povsem jasno je bilo, da je takratni predsednik računskega sodišča A. s tem vladi všečnim predlogom reševal predvsem svojo glavo, da bi lahko ponovno kandidiral, poleg tega pa so revizorji pri inšpiciranju Dursa malce priredili (in zaostrili) merila. No, tudi A. je samo malo pozneje doživel svoj waterloo, odstopil od kandidature, da bi spet postal prvi državni revizor in nekaj mesecev za tem (za nagrado?) postal član evropskega računskega sodišča.