Če je bil že izbor bendov, razen kakšne svetle izjeme, dokaj enoličen, bi lahko presežke ponudili vsaj didžeji na zvočnem sistemu na plaži. Vendar so tudi ti letos pretežno vrteli enolične in ponavljajoče se ritme, ki so jih štiri dni nepretrgoma poslušali res zgolj pravi feni ali tisti, ki so bili toliko zadeti, da niso mogli zapustiti prizorišča. Še dobro, da obstajajo posamezniki, kot je Ziggi ali Rambo Amadeus, ki so s skokom v različna zgodovinska obdobja vsaj malo popestrili pretežno enolično glasbeno ponudbo, ali didžeji, ki zavrtijo zadeve, ki mejijo na druge žanre.