Mislil sem, da bom tisto noč crknil. Če bi takrat dobil človeka, ki je izstrelil granato, bi ga zrezal na koščke, danes pa na te stvari gledam z večjo distanco,” občutke ob rušenju opiše Deda, ki na drugo stran mesta odhaja poredko. Na tisti strani ima številne prijatelje, vendar se boji trenutka, ko bi na ulici srečal človeka, ki ga je odpeljal v taborišče.