Najin zadnji razgovor je bil davnega 12. maja lani, ko me je četrt ure, preden je sprejel komisarja SE Roblesa, skušal prepričati, kako da bo parlament z zakonom uredil vse, kar zahteva ustavno sodišče ‐ kar sem mu že takrat označil kot hudo sprenevedanje. Enako je v naslednji uri skušal žejnega čez vodo prepeljati Roblesa ‐ toda tudi ta seveda ni “po neslani župi priplaval” in je njegove prazne obljube lepo objavil v svojem uradnem poročilu, kjer bodo, v sramoto, ostale zapisane za vedno.
Svoje nezrelo (in tudi vsebinsko povsem nedomišljeno) kompromisarstvo jasno pokaže tudi sam v zadnji Mladini.