je premier ob prevzemu mandatarske funkcije vsekakor zaupal in verjel, da bosta lahko korektno sodelovala, kljub dolgotrajnemu procesu razhajanja se potem tudi »relativno dolgo« ni odločil za zamenjavo, to pa predvsem zato, ker to v konkretnih političnih trenutkih gotovo ne bi mogla biti optimalna poteza. Med pripravo referendumov za EU in Nato bi to lahko celo ogrozilo končni izid, ob vstopanju v EU bi utegnilo pokvariti drugače tako lep prizor. Ker pa se je minister začel čedalje bolj zasebno angažirati na notranjepolitičnem področju, je začel premier izgubljati zaupanje vanj, tisto zaupanje, ki je za sodelovanje tako zelo ključno.