Mnogim se je zdelo, da je s tem pokazal le svojo obsedenost s karizmatičnimi, diaboličnimi, nadčloveškimi figurami, pa četudi je po drugi strani res, da v osemdesetih kljub bajnim - tudi petmilijonskim! - ponudbam ni hotel igrati niti Pabla Picassa niti Caponea niti .
Da v filmih - tudi zelo slabih in povsem brezveznih - igra le še zaradi denarja, ni bila nobena skrivnost, toda vedno je skušal najti kak aktivistični izgovor. Recimo: v Formuli - trilerju o iskanju čudežne formule za sintetično gorivo - je nastopil zato, ker je v njej videl hudo kritiko ameriških naftnih družb.