Z Grdim Američanom (1962) je sicer razsul ameriško zunanjo politiko, toda nihče ga ni videl. Pridružil se je Lutherju in boju za državljanske pravice, toda že naslednji dan je spet nastopil v kaki brezvezariji, v katero je zvlekel same banane, da bi ja lahko sam čimbolj briljiral. Izgledal je kot karikatura pop mučenika: na koncu filma je običajno umrl, v Enookem (1961), edinem filmu, ki ga je režiral, se je dal bičati in mendrati, v Pregonu brez milosti (1966) pa se je pustil sadistično pretepsti.