Rahlo debelušni Marlon ni bil šolski zvezdnik, pa četudi je igral bobne in hitro tekel - z debelimi očali in zobno protezo je lahko ujel le škilaste bejbe. Ko so ga vrgli z vojaške akademije, je oznanil, da bo postal duhovnik, toda leta 1943 je vendarle krenil v New , kjer je njegova učiteljica postala , učenka ruskega gledališkega režiserja in teoretika Stanislavskega, ki je poudarjal, da mora igranje prihajati iz igralčevih notranjih izkušenj, ter spodbujal improviziranje, emocionalni spomin in metodo fizičnih akcij - in ta Metoda, v kateri sta odmevala Freud in , je postala Marlonov credo. Lik je našel v sebi.