Italijanski konservativci so zaradi absolutne večine v parlamentu, ki so jim jo podelili volivci, imeli zgodovinsko priložnost, ki pa so jo bolj ali manj zapravili. Po treh letih Berlusconijeve vladavine še ni reforme pokojninskega sistema, dolg se je zmanjšal za manj od pričakovanj, privatizacija je bila skromna, gospodarske rasti pa niso spodbudili niti dejavniki, povezani s povpraševanjem, niti tisti, ki so odvisni od porabe. S temi neuspehi je moč deloma pojasniti, zakaj se Italija med osmimi najvplivnejšimi državami na svetu, znanimi tudi kot G 8, iz recesije rešuje bolj obotavljivo od vseh ostalih.