Največje kritike na Tremontijev račun se niso porodile zaradi davčnih olajšav, temveč zaradi tega, ker ni prodrl s svojimi predlogi za reševanje strukturnih slabosti italijanskega gospodarstva. Italijanski konservativci so zaradi absolutne večine v parlamentu, ki so jim jo podelili volivci, imeli zgodovinsko priložnost, ki pa so jo bolj ali manj zapravili. Po treh letih Berlusconijeve vladavine še ni reforme pokojninskega sistema, dolg se je zmanjšal za manj od pričakovanj, privatizacija je bila skromna, gospodarske rasti pa niso spodbudili niti dejavniki, povezani s povpraševanjem, niti tisti, ki so odvisni od porabe.