Namesto iskanja soglasja o razvojni strategiji bi bilo smiselno iskanje soglasja, naj se politični boji vrnejo v parlament. Dejstvo, da se nam hkrati dogajajo štiri izvenparlamentarna omizja, ki ponujajo na videz nadpolitične, nadstrankarske in neideološke poglede o prihodnosti Slovenije, v resnici kaže na dvojno odsotnost soglasja. Prvič, ni jasnega soglasja o tem, kaj želi Slovenija doseči.