Sploh pa ni bila pripravljena v zavist sosedom, ki so pri pripravi pomagali, kot je to v navadi v naših krajih.
Čeprav sem neposreden udeleženec, težko sledim »Zvonkini« zgodbi, ker ima očitno težave s spominom.
Navaja, da sem jo pri sedmih mesecih nosečnosti porinil v garažna vrata, pozablja pa, da je bila od tretjega meseca nosečnosti v bolniškem staležu in smo tako jaz, kot vsi domači še posebej skrbeli zanjo (nosili hrano v sobo, da ni rabila hoditi po stopnicah, vozil sem jo na vse preglede, sodeloval pri porodu, si vzel tri tedne dopusta, ko sta z Majo prišle iz porodnišnice itd.).