nova beseda iz Slovenije

Revija Mladina, leto 2004, poved v sobesedilu:

Njegovo "unterfuzlanje" (še enkrat ti,!) namreč nima prav nobene zveze z dejstvi, navedenimi v omenjenem besedilu, namesto protiargumentov pa gospod dr. razpreda o tihotapljenju in nedovoljeni trgovini z umetninami in, ki sta seveda v vsaki normalni državi kaznivi dejanji in je tudi povsem prav, da sta ‐ če seveda gre za prave umetnine in kakovostne antikvitete, ne pa za kemblje industrijsko izdelanih stenskih ur in za stare plehnate piskre! Gospod dr. v nedvoumni kontinuiteti socialistične »samoupravne« regulative prepoznava sum na »nedovoljeno trgovino« v vsakršnem prometu z umetninami in, v vsakem antikvarju in galeristu pa vidi potencialnega prekupčevalca z ukradenim blagom. Njegovo kvihtanje o evropskih direktivah in konvencijah je zgolj streljanje v prazno, ki naj bi sestavljalcem obeh absurdnih »Pravilnikov o...« zagotovilo nekakšen legalistični okvir, v katerega so ‐ po slovenski tradiciji bolj papeški od papeža ‐ stlačili takorekoč vse, kar jim je prišlo na misel, le gate svojih starih mam so začuda izpustili: če bi bilo namreč njegovo vzporejanje naših razmer s francoskimi vsaj malce relevantno, potem bi vsi francoski (ne samo pariški!) policaji vsak vikend ne počeli drugega kot to, da bi prečesavali znamenite puces na de Clignancourt, pa še nekaj brigad vojakov bi jim moralo priskočiti na pomoč, da bi jih vsaj za silo pregledali (če pa bi se spravili še na de Vanves, na neštete »brocantes« po vsej deželi galski, v tisoče starinarn in galerij ter v avkcijske hiše gledat pod prste stotnijam »commisaires priseurs«, za to raboto ne bi zadostovala niti celotna Armée de la Terre s tujsko legijo vred!); za preživetje britanskih antikvarjev, ki obračajo na desetine milijonov funtov, naj ga nikar ne skrbi, res pa je, da bi morebitne astronomske kazni ugonobile njihove slovenske kolege, ki imajo vsi skupaj manj letnega prometa kot ena sama elitna starinarna v Covent Gardnu vsak teden; ubogih 180 karabinjerjev tudi ne more storiti prav veliko ob dejstvu, da je skoraj v vsaki toskanski podeželski cerkvici slik, kipov in dragocenih umetno-obrtnih izdelkov toliko, da njihova umetniška (in tržna!) vrednost daleč presega tisto, kar hranijo vsi slovenski muzeji skupaj, pa naj se še tako trudijo s praskanjem po svojih depojih!


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA