Ko sva se s fotografom bližala temnemu osrčju Kočevskega, ni nič kazalo, da le nekaj kilometrov naprej poteka najbolj množično obiskan dogodek v tistem delu Slovenije. Tik preden sva vstopila v skrivnostni gozd, kjer so tragično umrli tisoči slovenskih domobrancev in drugih, ki si po zavezniški zmagi na pokrivala niso pravočasno prišili rdečih zvezd, naju je pozdravila gručica simpatično umazanih romskih otrok, ki so z beraškimi kretnjami upali na kakšen tolar miloščine od več tisoč mimoidočih.