Ker sva se, in se še vedno, kot najbrž veste, potikava po nevarnem tujstvu, nisva mogla sprejeti številnih čestitk, ki so vam najbrž kar deževale ob vstopu v čisto elitno evropsko družino. Nama je čestitala le prijateljica iz Beograda, ki je seveda spraševala po najinem počutju in spremembah, ki pa jih v tujstvu nisva bila posebej deležna. Le na makedonski meji, ki sva jo hotela prestopiti kot ignorantska Evropejca brez vizumov (misleč da itak greva v Grčijo, torej v Evropo), a so nama takoj povedali, da brez vize ne bo šlo: EU gor ali dol!