Ko sta in Chirac januarja 2003 elizejsko pogodbo dopolnila s »skupno izjavo«, sta imela v mislih več skupnih odločitev. A namesto da bi se odločila za ureditev, ki bi omogočala politično usklajevanje ‐ to bi bilo denimo možno, če bi oblikovali enotno francosko-nemško telo -, sta obe vladi imenovali svojega generalnega sekretarja, pristojnega za te zadeve, denimo za oblikovanje enotne politike EU ali pripravo rednih skupnih srečanj kabinetov.