Danes se takšne zamisli zdijo iz trte zvite. V Nemčiji so si oddahnili ‐ zagotovo vsaj tisti, ki so se bali, da se je njihova domovina glede vojne v Iraku pretesno navezala na Francijo -, ker lansko tesno sodelovanje ni pomenilo nastanka »protiuteži« Združenim državam Amerike. Nemčija se je vrnila k svojemu tradicionalnemu stališču, da mora ohraniti enako distanco tako do kot do ZDA. Zdaj si prizadeva za lasten sedež v varnostnem svetu, namesto da bi se vanj skušala vtihotapiti prek francoskega predstavnika.