Tako takrat kot danes je bil Singh glavni reformist, čeprav je stranko vodil P. V. Narasimha Rao, sedemdesetletni pesnik, ki takrat ni kazal navdušenja niti sposobnosti za reforme. Kljub temu je Rao-Singhova vlada zdržala pet let, in v tem času ji je uspelo razbiti »vladavino licenc«, zaradi katere se je gospodarstvo dušilo v predpisih in je bilo obsojeno na počasno »hindujsko stopnjo rasti« - izraz, ki je zdaj na srečo pristal na smetišču zgodovine. Tista vlada je začela privatizirati, odprla je Indijo tujim naložbam in začela delati red v grozni infrastrukturi.