Da pa bi vse to lažje prebolela, med sprehodi po poljih in gozdovih veliko plešeta in pojeta. On: Ko pride večer, me kliče tvoj glas... luna se zdi boljša kot zemlja... tvoja misel je kot šepet... zbudi me v mračnih urah... vsako najino srečanje se konča s slovesom. Ona sicer poje in pleše le še zanj, toda potem pobegne in po mnogih letih najde svojo družino - in družinske vrednote.