Drugače je pri Islandcih, ki jih je vsega 250 tisoč in še niso sprejeli priimka, saj jim zadostuje patronimik ali "metronimik" Gunarsson ali Gunarsdotir, tako da je denimo Bjoern določen z Gunarjev sin oz. od Gunarjeve hčere. Pri njih gre morda tudi za nacionalni ponos, da so tako posebni, da ne rabijo priimka.
Troimensko poimenovanje je lastno starim Rimljanom in, seveda pa najdemo med ljudi, ki so imeli po več osebnih imen, vendar ne na ta način, da bi poleg svojega nosili še očetovo ime in dedov priimek.