Od običajnega nevrotičnega trzanja se mi je prvi umiril desni prstanec, kmalu so mu sledili še sosednji bratci in kaj kmalu je običajno breme odložilo tudi ostalo ogrodje. Do konca koncerta je misel, kako je Nilsen vestno in ljubeče sprehajal svojo enooko psičko Bleep, medtem ko mu je sredi dnevne sobe cel vikend ležalo truplo, katerega glava se je ravno kuhala na štedilniku, skorajda prenehala obstajati, vsem udeležencem pa nam je vsaj po mojem začelo še dodatno viseti dol, kaj ima ob finalizaciji tisočletnega sena v Novi Gorici povedati v zadnjem času tako topli in tako skrbni. Lahko bi rekli, da je šla prelomnost dneva mimo nas.