Za vsakega takega, ki je površno odvrgel ponujeno mano in se po hitrem postopku vrnil v svet četrtkovih TV-specialov in kancerogenega cvrtja, je z blaženo zaprtimi očmi obsedelo po štirideset disciplov, ki so pravkar odprli razglednico iz same centrale kozmičnega zena.
Moj najljubši del je bil, ko je čili gost stopil za miniaturne orgle in odtipkal poskočno melodijico, kot če bi ustvarjal glasbeno podlago h kakšni igrici za ZX Spectrum. Od običajnega nevrotičnega trzanja se mi je prvi umiril desni prstanec, kmalu so mu sledili še sosednji bratci in kaj kmalu je običajno breme odložilo tudi ostalo ogrodje.