Za predsednika republike je bil kljub temu izbran, prvi človek bivše Zveze komunistov Slovenije. Odzivi v Jugoslaviji, ki se je že potapljala, so bili čustveni: nekaterim je odhod Slovenije vlil pogum, še posebno, in so ji zavidali; drugi so videli v tem sebično in sramotno dejanje; tretji, torej tisti, ki so verjeli, da bi se Jugoslavijo še dalo rešiti (med njimi tudi podpisnik tega članka), pa so s strahom slutili možno državljansko, etnično in versko vojno. Vendar jim skoraj nihče ni prisluhnil, in ker niso nastopali pod nobeno nacionalno zastavo, sta njihove glasove zadušila bes in trpljenje.