V tej re-artikulaciji, s katero nacionalna država postaja element v svetovnem imperiju, se ponovijo vsi dosedanji motivi iz zgodovinskih preobrazb nacije ‐ a ne več v revolucionarni obliki, temveč v proti-revolucionarni interpretaciji. Ponovi se motiv boja proti »tiraniji«: proti »tiraniji« komunizma. A pod staro frazo se zdaj bije nov boj: boj proti politični konstituciji »suverenega ljudstva«, boj za organsko in esencialistično vzpostavitev »naroda«, to je, večinskega naroda.