Čeprav nerad govori o svojih »obrambnih dejavnostih«, je bilo že čez nekaj minut jasno, da je eden od brezimnih lokalnih junakov in da je le zaradi skromnosti skrival nasmešek, ko so k njemu pristopali ljudje in ga pozdravljali s: »Kako kaj, komandant?« »Ko sem skozi daljnogled opazoval, kako gorijo Svinjare, samo dva kilometra oddaljene od Mitrovice, mi je postalo jasno, da sem pravzaprav popolnoma nemočen. Tako blizu sem bil tistega 17. marca prebivalcem hiš, ki sem jih skoraj vse poznal po imenih, in vendar tako daleč od njih.«