Zdaj, ko je al-Sader iz marginalnega, obskurnega klerika mutiral v nacionalnega heroja in simbol boja proti okupatorju in ko so se šiitski in sunitski muslimani združili ter linije odpora raztegnili, hja, od Faludže (sunitski) do Nadžafa (šiitski jug), bo Bush zelo težko še rekel, da to, kar počne, počne v imenu iraškega ljudstva, in da se v Iraku bori proti terorizmu. Še težje bo rekel, da se mu v Iraku upirajo le osamljeni ekstremisti, tuji elementi, Sadamovi lojalisti... ee, preostanki Sadamovega režima. In vse težje bo rekel, da se upira le manjšina Iračanov - in da je večina iraških hearts and minds na njegovi strani.