Da je za Busha to lahko pogubno, ni dvoma: z liderjem pač odporniško gibanje izgleda bolj kredibilno, bolj resno, bolj organizirano in bolj legitimno kot brez liderja. Iraški odpor proti okupaciji, ki so ga do sedaj rolali predvsem suniti, je čakal na višjo prestavo, okej, na nekoga, ki ga bo naelektril. In iraški gverilci, še posebej al-sadrovi privrženci, so verjetno komaj čakali, da bušiji rečejo: Al-Sadra hočemo živega ali mrtvega!