Tudi zato je po dolgo trajajoči predreferendumski blaznosti, ki se je z vsemi svojimi averzijami do drugih in drugačnih poskušala zalesti v vse, kar daje življenju smisel, s svojo učinkovito potezo če že ne vznemiril, pa vsaj presenetil.
Kar je najprej zbodlo v oči, je redkobesednost, s katero je pospremil ravnanje ljudske stranke, ki si - resnici na ljubo - tokrat ni privoščila nič novega: to, da ves čas sedi v vladi in in ves čas nonšalantno maha z instrumenti opozicije, je njen politični stil. Njeno dvoličnost - in ne samo njo - je spretno spreminjal v svoj politični kapital.