Ker nas zanima, kako se je v tem "napotkovnem" vakuumu znašel zgoraj omenjeni zavedni, smo obiskali mariborski križev pot, skromno, a doživeto simbolično podoživljanje Kristusove zadnje poti na razpelo. Zlovešča črnina nad štajersko prestolnico je sicer grozila z vesoljnim potopom, a se je po par pljuskih razvil jasen in svečan, čeprav vse prej kot topel aprilski večer, kot naročen za večji del poti ubrano prepevajočo povorko. »Ljudje bodo mimo nas hodili po svojih opravkih, spet drugi bodo posedali po barih in se spraševali, le kaj neki počnejo tisti v procesiji tam zunaj.