Pri tem so me neizmerno spominjali na k spancu odpravljajočo se čredo pavijanov, ki sem jih pogosto opazoval tam spodaj na jugu Afrike. Tudi oni so se ob sončnem zahodu zavlekli gor v prepadne rdeče pečine, se lepo posedli, vsi po vrsti topo zastrmeli v sončno kroglo, ki je polzela za obzorje, in nemo, kot pri kakšni maši, častili konec dneva. Mi pa tisti mulariji nismo posvečali nikakršne pozornosti, kajti drugače bi se lahko ohrabrila in nam prišla težit, to pa utrujenemu klatežu navadno pač ni po volji.