Sonce je bilo že nizko in je metalo dolge večerne sence. Naš šef Rajfl je odločil, da bomo prespali v bližnji vasici na velikem ograjenem dvorišču nekega njegovega znanca, lastnika nekakšnega posodobljenega obcestnega karavanseraja, ves naslednji dan pa se lagodno klatili po bližnjih, izpod peska izbrskanih ruševinah metropole dolgo časa najmogočnejšega antičnega imperija. Pravzaprav smo bili edini popotni gostje, čeprav je bilo v krčmi nenavadno živahno.