Pa jih, tako se mi zdi, nimajo več radi. Včasih sem jih opazoval, kako so kot pavi togo stopali po pločniku, vedno po dva ali trije skupaj, nekaj bahaško razpravljali, babe so se jim po kurje zmedeno umikale, dedci so jih kot potuhnjeni psi previdno obkrožali, oni na varni drugi strani ceste pa včasih celo pridušeno, a jeznorito poprhali zlobo nekam sami vase. Premnogi od tistih starejših, kolikor jih je pač po vseh vojnah in drugih ujmah sploh ostalo živih, so se v strogi osebni ilegali nostalgično spominjali, kako so ga lahko biksali pod Pahlavijem.