Te razbite luskinice so tiho in nevsiljivo šepetale o razkošju in obilju nekega nenadoma izginulega življenja ter me pahnile v metafizično melanholična razmišljanja. V tem tihem možganskem brbotanju sem zavil okrog nekega vogala, pred mano se je spet razprla ozka in popolnoma prazna ulica, na katero so nemo bolščale črne luknje okenc in vrat, skozi katera že dolgo ni nihče več vstopal ali odhajal. In tam, kakšnih pet, morda šest metrov proč, je nepremično stala neka lisica in me motrila.