Po tistih ruševinah sem lagodno zbiral koščke stare keramike za svoj zasebni muzej. Krhki drobčki raznih loncev, skodelic in vaz so pričali o nenavadno nežni in skrbni izdelavi vsega tega trebušastega posodja s kot jajčna lupinica tankimi stenami, prevlečenimi z belim emajlom, po katerem so elegantno vijugale temno modre arabeske. Te razbite luskinice so tiho in nevsiljivo šepetale o razkošju in obilju nekega nenadoma izginulega življenja ter me pahnile v metafizično melanholična razmišljanja.