Sonce pa je žgalo in počasi, a brez milosti krušilo tanke skorjice blata s prepečenih žoltih sten. Nikjer ni bilo žive duše, moji prijatelji so se porazgubili po ozkih uličicah, ki so vodile gor k trdnjavi, in le neke lastovke ‐ ali pa morda hudourniki ‐ so sem pa tja šinile skoz zapuščeno mesto. Po tistih ruševinah sem lagodno zbiral koščke stare keramike za svoj zasebni muzej.