Vedno je bil sprejemljiv, lucidno lenoben, dvoumno šarmanten, nikoli zares nevaren - in seveda, nikoli ni bil preglobok. Z igro se ni mučil, pa četudi je vedno pretiraval, toda ne v globino, ampak v obratno smer - proti površini, plitvini... ee, banalnosti, ki pa jo je potem preigraval z mimiko, bulvarskimi grimasami in pogosto nediscipliniranim "impersoniranjem", tako da se je stalno gibal na robu karikature in maškarade. Ustinov je pač vedno igral sebe, Ustinova.