Razlog za tako bogato daritev seveda ni bila brezmejna dobrota velikega vladarja ali celo iskrena ljubezen do cerkvenih dostojanstvenikov, temveč, kot je dal kralj na listino sam zapisati, je bilo to upanje na božje plačilo! Tako kot večina sodobnikov je bil tudi kralj II. zelo veren in bogaboječ človek, pri tem pa si je goreče želel zagotoviti lepo posmrtno življenje. Da bi odkupil svojo dušo in duše svojih prednikov, predvsem cesarja in kraljice, je podaril briksenskemu škofu Albuinu in njegovi cerkvi »... posestvo z imenom Bled, ležeče v pokrajini z imenom Kranjsko...«.