Bojim se tudi, da izbrisani niso izjema v tem odnosu, ampak so pravzaprav najbolj radikalna točka vsesplošnega odnosa do drugih in drugačnih. Ta odnos se je formiral v dolgih stoletjih, ko smo bili preganjani s strani močnejših sosedov, našemu narodu ni bili namenjeno, da preživi, jezik je bil tlačen, potiskan na rob, tako da smo le s skrajnimi napori, predvsem pisateljev in intelektualcev, skozi stoletja ohranjali jezikovno in kulturno identiteto. Bojim se, da je ta položaj skozi stoletja v veliki meri oblikoval tudi nacionalni značaj in nekatere vzorce obnašanja, ki so se sprožili tudi ob izbrisanih, ko ni nikakršnega razloga za preplah.