Septembra 1991 smo začeli z organiziranjem humanitarne pomoči, najprej za begunce, sredi leta 92 pa sem zaznal spremembo v odnosu slovenskih oblasti do beguncev. Postalo je neprimerno težje pridobivati razna dovoljenja, tako da se je kljub vsem proklamacijam o solidarnosti slovenska vlada takrat obnašala dvolično, najmanj, kar lahko rečem, pretirano previdno. Za sam problem izbrisanih pa sem prvič slišal konec leta 94, ko je to obelodanila in so bili nekateri zapisi objavljeni tudi v Mladini, vendar je takrat govorila o sto primerih.