Nekatere zelo katoliške države, kot sta na primer Poljska in Italija, želijo, da se v preambuli evropske ustave jasno ne imenuje samo »versko«, temveč predvsem »krščansko nasledstvo« Evrope. Podobno vlogo ima tudi 51. člen predloga evropske ustave, ki religijam priznava vlogo »partnerjev« evropskih institucij. Številni verski intelektualci oba zagovarjajo s tezo, da je v zadnjih desetletjih v Evropi prišlo do vsesplošnega pregona javnega omenjanja vsega verskega ‐ in predvsem katolicizma ‐ ter da to nima nobene zveze z načelom ločenosti cerkve in države.