In izbrisani za te birokratske napake nikakor niso bili krivi. Spodobna država bi jim poslala vsaj pismo, v katerem bi jih jasno opozorila, kakšen je njihov status, pred kakšnimi izbirami so in kakšne bodo posledice teh izbir.
in drugi zagovorniki svetlih tradicij slovenskega izbrisa so se kljub temu poslužili zelo preprostega trika ter osebne odločitve in usode ljudi v zvezi z njihovim statusom v Sloveniji preprosto pomešali z nekakšnim mednarodnim priznanjem »priznanjem države«, na katero je le malo pred izbrisom, januarja 1992, Slovenija čakala s takšno nestrpnostjo.