Leta 1991 je bil torej oficir, ki je bil še kako aktiven na strani JLA, postavljen skorajda na vrh, med prvih deset častnikov nastajajočega generalštaba slovenske vojske. Pri vrhniškem obveščevalcu bi lahko Ljubljana kadarkoli izvedela vse o človeku, ki je bil s podpisom obrambnega ministra postavljen na strateški položaj. Če pa je bil obrambni sistem ob koncu leta 1991 postavljen tako, da se varnostni službi ni zdelo vredno preverjati, kdo se zaposluje v nastajajoči slovenski vojski, zlasti med tankisti, je zadeva toliko bolj nenavadna.