Če bi namreč poskušali opredeliti tisto, kar se je skozi čudaško govorico institucij na Koroškem prikazalo Samiju, bi naleteli na resne težave: če sploh kaj, potem lahko v tem čudaštvu prepoznavamo kakšno Betajnovo, ki se znova konstituira po slovenskih zakotjih. Človeško stisko, ki jo lahko razumemo celo tedaj, ko je ne odobravamo, na najboljši način ilustrira policijska pripoved o ljudeh, ki so po koroških podjetjih izgubljali službe samo zato, ker so sorodniki organov pregona. Na tej stiski sloni domneva, da koroška podjetniška mafija drži v šahu vse: policiste, tožilce, sodnike.