Nekje proti koncu se je zelo načelno in nedvoumno zavzel še za izbrisane in za džamijo, zaključil pa je s serijo napol Nixonovskih kretenj z visoko dvignjenimi rokami. Umetniški vtis je žal pokvaril neljub prekopic čez mikrofonsko žico, a je bil za ta celotni sijajni displej sproščenosti in življenjskosti, kakršnega predhodnik ni zmogel vse do danes, vseeno nagrajen kot nedavno tega Penn za prejetega oskarja ‐ s stoječimi ovacijami. Trenutek je bil tako čustven, da ga je lahko nadgradila le četa dam v pisanih nošah z bizarnim narečnim žgolenjem in skovikanjem o mislim da vinjenih kotalečih se dekletih.