Kljub usklajenosti zdravstvene reforme ministra za zdravje s stališči WHO in s potrebami prebivalstva, so politiki in vlada mlačni do reforme, nekateri pa skušajo ustreči interesom zavarovalnic. Kot da ne bi šlo za zdravstveno varnost prebivalcev, temveč za običajna vprašanja dnevne politike, nabiranje volilnih točk in sredstev za volitve.
Uvedba strategije, ki bi odpravila neenakosti v zdravju, zahteva konsenz glede prioritet za zmanjšanje revščine in je njen uspeh odvisen od socialnega in ekonomskega razvoja države.