se je spretno izvijal s »preinterpretiranjem« vsebine in pomena te svoje izjave ‐ kdor si je ni od takrat sam dobro zapomnil, mu je morda celo verjel, čeprav drugače ni njegov brezpogojni vernik. Podobno je bilo z Brejčevim smešnim izmikanjem, ko ga je »stisnil« pri vprašanju, kdo v resnici izbira dekane fakultet ‐ ampak tudi tu je za širšo publiko najbrž manjkal še končni udarec, ko se je zatekel v svoj cinični nasmešek, češ, saj vemo, kdo v resnici imenuje dekane in kakšna je pri tem vloga rektorja. Da, in to vesta, ker sta oba fakultetna učitelja ‐ od drugih ljudi pa malokdo.