Po ugotovitvi, da objavljene trditve toženke niso resnične, je sodišče prve stopnje deloma zmotno uporabilo materialno pravo, ko je na četrti strani sodbe zapisalo, da je vsako izražanje in (ali) širjenje trditev o dejstvih, ki niso resnična, poseg v osebno dostojanstvo, čast in ugled oškodovanca. Ni namreč nujno, da je vsaka neresnična trditev žaljiva in prav za take primere je v bila v ZJG in je tudi v veljavnem Zakonu o medijih (ZMed, Uradni list RS, št. 35/01 ‐ 113/03) predvidena pravica do odgovora in popravka. Za ukrepanje po 199. členu pa mora toženka poseči v osebnostno pravico, zato je za poseg v čast in ugled potrebna žaljivost.