Navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da so trditve toženke, objavljene v tedniku Mladina, neresnične. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku, ker je izhajalo s stališča, da že samo izražanje in (ali) širjenje trditve o dejstvih, ki niso resnična, pomeni poseg v osebno dostojanstvo, čast in ugled oškodovanca in da torej ni treba, da je neresnična trditev obenem žaljiva (četrta stran sodbe). Sporni članek je presojalo kot celoto in menilo, da je toženka z neresničnim pisanjem o tožnikovi udeležbi pri kaznivem dejanju posegla v tožnikove osebnostne pravice in med drugim kršila domnevo nedolžnosti iz 27. člena URS.