Če si sodstvo ne zastavi vprašanja, ali je nekdo imel razlog verjeti v resničnost tistega, kar trdi ali raznaša, po našem mnenju ne odgovori na vsa potrebna vprašanja. Ustavno sodišče je leta 1999 v odločbi, ki nosi številko U-I-226/95, ugotovilo, da bi, če ne bi upoštevali kriterija »razlog verjeti v resničnost zapisanega« novinarji zdrsnili v samocenzuro, zaradi česar bi bil nadzor medijev »nad ravnanjem nosilcev političnega odločanja le še navidezen«.
Paradoks šest let trajajočega pravdanja pa je sledeč: sodstvo je ugotovilo, da je Mladina pravilno poročala, da je bilo financiranje volilne kampanje SLS leta 1992 nezakonito.