Še precej bolj kot odsotnost običajnih zaljubljencev v Guevaro in ostalih "hobijaških" uličnih "rajačev" je bodla v oči resnično klavrna odsotnost samih izbrisanih, ki jo bo znalo kamnito obličje parlamentarne opozicije najbrž tako hvaležno zlorabiti za dokaz, da pravih izbrisanih sploh ni. »Saj vem, to je res grozno,« pravi: »Naše ljudi je strah, poleg tega pa sta se jih polastili tudi apatija in vdanost v usodo. Tudi kadar je treba najti konkretna pričevanja o storjenih krivicah, za kakšno konferenco ali pa recimo za tuji tisk, jih moram povabiti petnajst, da na koncu dobim eno samo zgodbo.«